FOTO POTEP PO MAROKU

Težko ga je opisati, prav tako ga je težko prikazati na slikah. Treba ga je enostavno videti, slišati in začutiti. Zame je bilo potovanje v Maroko – prihod v drugačen svet, svet, ki je tako bogat in raznolik in tako drugačen od našega. Presenetila in navdušila me je raznolikost pokrajine, v dobrem planiranem tednu popotovanja lahko vidiš skoraj vse značilnosti Maroka: gore, gozdove, čudovite doline polne palm, globoke in strme soteske, puščavo, sipine, barvite vasice, velika in majhna mesta in ocean … .

Če želiš spoznati in videti vso raznolikost te dežele, je treba prevoziti kar dolgo pot, se ustaviti v zanimivih krajih za nekaj dni, da bi lahko v polni meri občutil, ocenil in vzljubil drugačnost in posebnost njihove kulture, tradicije, spregovoril besedo z domačini, preizkusil njihovo, po svoje okusno hrano in začutil različne specifične dišave, ki te spremljajo na vsakem koraku. Ob vsej tej raznolikosti začutiš posebno energijo, ki se naseli vate, kamor koli te zanese pot.

Ne bi bila iskrena, če bi napisala, da sem bila skozi celotno potovanje 100 % navdušena in da mi je bilo vse všeč. Ves čas so me obdajali mešani občutki: presenečanje, strah, trema, veselje, sreča, navdušenje, jeza, čisto malo razočaranja, kljub vsemu pa ostaja dejstvo, da vsega, kar sem doživela, ne bom nikoli pozabila.

Kaj se mi je najbolj vtisnilo v spomin? Moram priznati, da pravzaprav vse. Od trenutka, ko sem sestopila iz letala v Casablanci, pa do zadnjega dne popotovanja. Že od samega začetka je bilo vse povsod veliko nenavadnega za moje oči: kaotičen promet na glavni cesti skozi Casablanco, revna naselja pred novimi visokimi stanovanjskimi bloki, čez nekaj kilometrov neskončna polja, ravnine in grički nenavadnih oblik, nekje v daljavi pa majhne samotne hišice, v katere sem se več krat zagledala in si v mislih predstavljala, kako tam znotraj poteka življenje.

Ob glavni cesti lahko bi rekla avtocesti, srečaš jezdece na oslih – moške s trikotnimi kapucami, ženske pokrite in oblečene v dolga barvna oblačila, ki perejo in sušijo perilo, pastirje s celo čredo ovc in koz in sredi ničesar ljudi, ki enostavno zrejo v daljavo in, bog vedi, o čem razmišljajo …

300 km vožnje od Casablance do Fesa, kjer smo imeli rezervirano prvo nočitev v Riadu (tradicionalna hiša-dvorec), je minilo zelo hitro. Prvo srečanje s Fesom je bilo napolnjeno bolj z negativnimi občutki. Iskanje prave poti do hotela, zakotno in dokaj sumljivo parkirišče nekje v bližini, kjer naj bi bil hotel, nenadoma se pojavi vsiljiv lokalni mladenič, ki ti na vsak način želi pokazati pot do hotela in se ga ne upaš odkloniti, nato hoja po zapuščenih ozkih ulicah, mimo sivih, skoraj enakih hiš, kjer se odvija vsakodnevno življenje domačinov. V sebi čutiš nezaupanje, prestrašenost, nemoč in razmišljaš o temu, kako to, da si se znašel v takem okolju.

V eni izmed teh sivih hiš se nahaja Riad Ghita, za vrati katerega se je odprla prava maroška pravljica: čudovit vrt za goste z vodnjakom, tla iz belo-modrega mozaika, pisane preproge, starinsko pohištvo, svilene blazine, pomarančna drevesa, razkošne sobe v maroškem stilu, arabska glasba, okusen metin čaj, za večerjo pa prave maroške specialitete. Da, pozabiš na vse to, kar si doživljal prej in se prepustiš drugačnemu življenju ….

Počasi začneš sprejemati ta drugačni, vendar tako zanimiv svet in v njem uživati.



Po jutranjem okusnem zajtrku se z uradnim vodičem, ki ti ga priporočajo in najdejo v hotelu, podaš po neštetih ulicah Fesa do osrčja najstarejše in največje maroške Medine. Ko smo hodili po labirintu ozkih ulic, ki jih v Fesu več kot 9000, sem dobila občutek, da sem se znašla v preteklosti, da se je življenje v tem mestu zaustavilo že pred 500 leti. Mesto se je prebujalo, vsi so nekam hiteli. Kljub zgodnji uri nam je uspelo videti, kako pripravljajo in pečejo kruh, popravljajo čevlje, tkejo čudovite barvne preproge in rute, urejajo in pripravljajo majhne trgovinice, prevažajo na oslih po ozkih ulicah živalske kože. Kaos, ki ga težko dojameš in ne razumeš. Sredi mesta trg – prostor, obkrožen z visokimi hišami, kjer predelujejo kože v usnje. Neznosen smrad »usnjarne« si lahko blažiš s šopkom sveže mete, ki ti jo ponudijo.
Kamorkoli zaideš, ti želijo nekaj prodati, prepričati, da je to najbolj ugodna cena …. . Med vsem tem konglomeratom obrtniških delavnic in trgovinic pa se pojavljajo številne zgodovinske palače in mošeje, vodnjaki in vrata, vrata, veliko vrat … .





Od Fesa se poslovimo na najvišji panoramski točki Fes-a, ki se imenuje Borj Nord. Od tam se vidi celo mesto, ki je razdeljeno na 3 dele: Fes el -Bali (stara medina), Fes El-Jdid (druga medina, ki je bila zasnovana v 13. stoletju) in Ville Nouvelle (novi del mesta). Na žalost je na pol oblačno in megleno dopoldne otežilo fotografiranje, zato se odločimo, da ga zapustimo, predvsem pa smo imeli v mislih, da moramo ta dan prevoziti še dobrih 450 kilometrov dolgo pot čez Srednji Atlas do obrobja zahodne Sahare.

Relativno dobra cesta se vije skozi čudovito pokrajino, ki se ves čas spreminja, ko jo opazuješ. Zasneženo visoko gorovje (Atlas), kjer sem opazila še celo nekaj smučarjev, se je po sto kilometrih zamenjalo s slikovitimi rjavo-rumenimi grički in zelenimi travniki. Na travnikih so se tja pa sem pojavljale majhne posamezne hišice, pred katerimi se je pasla čreda ovc. Pot je bila resnično zelo lepa in slikovita. Naprej proti jugu se pokrajina ponovno spremeni, glavna cesta se vije skozi skalnata hribovja zanimivih gubastih oblik, vzporedno s cesto pa skozi zelene oaze teče reka Ziz. Opazuješ ogromne pravljične nasade datljevih palm ter številne vasice kazbe, nekatere na pol porušene, druge pa še vedno naseljene z pastirskimi in poljedelskimi družinami.

Do kraja Merzuga v puščavi Erg Cherbi smo prispeli v večernih urah, ko je bila že trdna in temna noč. Vožnja je bila kar malo neprijetna, nikjer nobenih luči, obupna cesta, tako rekoč kolovoz.
Napetost po 10 kilometrski vožnji je popustila, ko smo se končno ustavili pred našim »hotelom«, ob vznožju peščenih sipin obsijanih z vzhajajočo luno.
Kasbah Erg Chebbi me je očaral od prvega trenutka, ko sem stopila iz avtomobila. Vse je bilo tako preprosto, kljub temu pa tako zelo lepo in prijetno. Hotel, narejen iz gline in slame, je bil na čudoviti lokaciji, tik pred puščavo.

Še nikoli nisem čutila tako pomirjajoče tišine in še nikoli si nisem tako želela ostati v tem kraju za več dni in uživati v brezdelju in sanjarjenju. To je drugo prostranstvo, druga realnost, kjer vlada pesek, to je kraj, kjer se človek lahko popolnoma sprosti, pogleda globoko vase in si poišče notranji mir.

Dvodnevni postanek v puščavi smo preživeli dokaj aktivno. Ogledati smo si želeli vse kar je zanimivega in seveda narediti čim več dobrih posnetkov. Z najetim Jeepom smo se vozili po sipinah na obrobju zahodne Sahare, tik ob meji s sosednjo državo Alžirijo, si ogledali nekaj majhnih palmovih oaz in raziskovali skrite nomadske naselbine.

Pozno popoldne smo se odpravili peš v globino puščave do najvišjih sipin. Kamorkoli seže pogled je samo pesek in pesek, ki ga veter oblikuje v gladke zlate sipine in žal ti je, da sled, ki jo puščaš za seboj uničuje to harmonijo vetra in peska. Popolna tišina, okoli tebe ni nikogar, samo nekje v daljavi občasno zagledaš zadnje karavane kamel, ki se izgubljajo ob čudovitem sončnem zahodu.

Spočiti in pripravljeni na nove dogodivščine smo se naslednjega jutra odpravili na pot. Nikamor se nam ni mudilo, na poti po slikoviti pokrajini smo se večkrat ustavili in izkoristili priložnosti za fotografiranje.

Namenjeni smo bili proti jugu do mesta Quarzazate. Na poti sta nas čakali še dve maroški zanimivosti, kanjona Todra in Dades.


Ozek kanjon Todra z visokimi, skoraj navpičnimi stenami te najprej navduši, ko se pa ustaviš in izstopiš iz avtomobila popusti navdušenje; v trenutku te obkroži množica trgovcev od otrok do starcev, ki ti na vsak način poizkušajo na vsiljiv način prodati kakšnega izmed doma narejenih spominkov. Slab občutek, ko si želiš nekaj v miru ogledati in občudovati, pa enostavno tega ne moreš. In ne preostane ti nič drugega, kakor da se usedeš v avto in se odpelješ, malo razočaran in v upanju, da bo v kanjonu Dades, ki je bil naš naslednji cilj boljše.
In res, v soteski Dades, skozi katero smo se samo peljali, je bilo bolj mirno, manj turistično, sama soteska pa je vredna ogleda in fotografiranja. Stene soteske so sicer bolj nizke kot v sosednjem kanjonu Todra, vendar zelo zanimivih in smešnih oblik z okroglimi izboklinami. Med njimi se razprostirajo fotogenična pisana naselja s kazbami, polji, zelenimi vrtovi in dvorišči, kjer se igrajo otroci.

Med vožnjo občuduješ pokrajino in se počutiš nekako pomirjenega, saj te nihče ne nadleguje in se predaš enostavno uživanju ob čudoviti pokrajini, ki te po nekaj urah vožnje pripelje do mesta Ourzazate. Novo presenečanje, neverjetno čisto in urjeno mesto, evropejsko, nimaš občutka, da si sredi Maroka. Prenočitev si poiščemo v modernem hotelu verige Ibis, kjer smo se malo odpočili od Maroške eksotike, ogled mesta pa prestavimo za naslednji dan.
Jutro začnemo s prijetnim sprehodom po mestu, oziroma po njegovem starem delu – Kazba Taorirt, ki je obkrožen z mogočnim obzidjem. Ko se tako sprehajaš po tem starem delu mesta, končno dobiš pravo predstavo o kazbi, ki sem jih pretekle dni občudovala več ali manj od daleč. Ozke čiste ulice, tople stene iz gline, nekaj trgovcev s spominki in preprogami. Življenje v mestu poteka tiho in mirno, domačini te prijazno pozdravljajo, simpatična gospa pa se pusti celo fotografirati.

Ourzazate ni podoben drugim mestom v Maroku. Preurejati so ga začeli že v 80. letih prejšnjega stoletja in se je razvil v zelo priljubljen turistični kraj. V njem ni Medine, temveč samo široke urejene ulice, veliko luksuznih hotelov in še celo golf igrišče. Ourzazate velja za Maroški Hollywood, kjer so snemali veliko znanih filmov, med njimi: Lawrence Arabski, Aleksander Veliki, Gladiator, Asterix in Obelix in drugi. Na obrobju mesta so zgradili Filmski muzej in največji maroški filmski studio.

Velikih načrtov nismo imeli za ta dan, razen dolge poti do Tarandouta, ki je naš naslednji cilj. Nenačrtovano se odločimo, da zavijemo malo iz naše poti do 30 km oddaljenega Kazba Ait Bennhaidoo, kjer prvič od začetka potovanja srečamo večje skupine turistov, ki jih verjetno pripeljejo z avtobusi iz Agadirja ali Marakesha na ogled ene od lepših maroških znamenitosti.

Kazba Ait Bennhaidoo je resnično zelo lepa in je podobna pravljični trdnjavi iz peska, ki je nastala in zrasla sredi zelene ravnine na mali vzpetini. Nič čudnega, da je pod zaščito Unesco in več krat uporabljeno kot prizorišče za snemanje filmov. V trdnjavi, do katere vodi potka čez reko, še vedno živi nekaj družin. Sprehodimo se skozi hodnike iz rdeče gline do samega vrha, kjer se odpre čudovit pogled, na spodnji del mesta in obdelana polja v daljavi.

Po ogledu in fotografiranju si na koncu privoščimo zeleni čaj na terasi ene izmed restavracij, nato pa se veselo odpravimo dalje na pot proti jugu, do svojega naslednjega cilja. Na poti nepričakovano doživimo še eno presenečenje, o katerem sem sicer že prej brala, da je značilen za južni del Maroka – koze, ki plezajo po drevesih kakor veverice in jedo arganove plodove, iz katerih domačini predelujejo olje. V srednjem in južnem delu Maroka je ogromno Arganovih nasadov. Ni vam treba iskati čudežnih kozic, prej ali slej jih boste srečali ob poti, kakor smo jih mi. Ko zagledaš cel trop črnih in belih koz, se takoj ustaviš, da si vse skupaj ogledaš od blizu in seveda ne gre brez obveznega fotografiranja.


Kratko druženje s prijaznima pastirjema nas je spravilo v dobro voljo. Zadovoljni ob novem doživetju se nasmejani odpravimo naprej.

Pozno popoldne prispemo v Tarandout, kjer imamo rezervirano prenočišče v Riad Tafilag, Glede na izkušnje iz Fesa se hitro odločimo, da prepustimo iskanje prave poti do hotela mladeniču na motorju, ki nas v nekaj minutah pripelje do našega prenočišča, vmes pa nam preskrbi še varno parkirišče. Zgodba ima seveda tudi drugo plat medalje, seveda to ni brezplačno, res pa se potem odločimo za celotni »paket« uslug in se dogovorimo še za voden ogled mesta.

Mesto samo po sebi ni nič posebnega, zanimivega. Sproščen sprehod z vodičem nam je odkril malo drugačen svet Medine. Nekako smo vzpostavili navidezni pristni stik z domačini, saj je vodič poznal skoraj vsakega trgovca in obrtnika. Zaupanje v okolje te nekako pomiri in se lahko poglobiš v njihovo življenje, navade, običaje. Kar naenkrat se počutiš kot del njih. Zaradi vodiča so vsi prijazni do tebe, res pa je, da se skriva za tem tudi pričakovanje, da bodo naredili kakšno kupčijo. Da, vzdušje je bilo res dobro, zaključili pa smo ga z večerjo v Riad Tafilag, kjer so nam postregli z malo bolj slavnostno tradicionalno maroško, večerjo, pri kateri ni manjkal kuskus.



Ko si človek na internetu ogleduje čudovite posnetke nečesa, si zaželi, da bi si tudi sam to ogledal. In tako je padla odločitev, da se podamo 500 km južno mimo Agadirja do ene izmed izjemnih maroških zanimivosti, plaže Legzire, ki so jo že v 60 letih prejšnjega stoletja »okupirali« hipiji iz celega sveta.
Kaj je tako posebnega? Dolga peščena plaža, preko katere se v morje na nekaj delih raztezajo skalnati peščenjaki, v njih pa ogromne odprtine in veličastni prehodi.


Veličastnost skalnatih izsekov in majhnost človeka, moč narave in krhkost človeškega življenja … o tem so bile moje misli, ko sem se sprehajala po dolgi peščeni plaži. Ni mi žal, da sem to obiskala, kljub naporni in dolgočasni vožnji.

Celotnega vtisa in občutkov ni pokvarilo niti dejstvo, da je hotel (vsaj tako ga imenujejo) bolj podoben skromnemu zatočišču na plaži, kot pa hotelu, res pa je, da imajo vse sobe čudovit razgled na plažo in neskončnost oceana, ki ponoči v enakomernih razmikih preplavi plažo in povzroča glasno šumenje ter te uspava.

Za preostanek svojega popotovanja po Maroku nismo imeli natančno določenih načrtov in rezerviranih hotelov. Vedeli smo samo, da se moramo počasi premikati proti severu, oziroma Casablanci. Na koncu je padla odločitev, da preživimo 2 dneva v Maraskeshu.

Ko pomislim na Marakesh se takoj spomnim na bakrasto-rdečo barvo mesta in različne mešane zvoke ter hrup, ki ga slišiš povsod. Na cestah ga povzročajo vse vrste transporta: avtomobili, motorji, avtobusi, kolesa, kočije, na ulicah mesta pa trgovci in vsiljivi domačini, ki ne izpustijo priložnosti, da te malo zavedejo in kaj prislužijo, ter navadni domačini, ki živijo svoje vsakdanje življenje in se niti ne ozirajo na turiste, ki jih je v mestu kar veliko. Vse je narejeno za udobje in preživljanje prostega časa turistov: pestra izbira hotelov in restavracij, lepo urejeni parki, glavni trg poln dogajanja in medina s tržnico, ki nima ne konca ne kraja.



Pravzaprav ni nobenega pravega razloga, da ne bi obiskal tega mesta, marsikaj lahko vidiš in doživiš, sama sem pa mnenja, da mora nekdo, ki bi rad videl in spoznal pravi Maroko, obiskati manj turistične kraje. Veliko je mestec, vasi, kjer poteka tiho in mirno življenje brez kaosa in hitenja, kjer se čas za trenutek zaustavi in potem gre počasi naprej, kjer imajo najbolj okusen domači kruh in kjer so te v vsaki hiši pripravljeni pogostiti s sladkim metinim čajem.

Veličastne gore Visokega Atlasa, pravljične vasice sredi hribovja Srednjega Atlasa, sproščeno in pomirjujoče vzdušje v Sahari Erg Cherbi …, čudoviti zahodi in vzhodi sonca na Atlantskem oceanu, pisana majhna mesta in berberska naselja …, gostoljubni in prijazni ljudje … , stare glinaste kazbe, pisane preproge, mački, galebi …, rahel veter, tišina in občutek svobode – na vse to se bom spomnila, ko bom pomislila na Maroko.

In na koncu, da ne pozabim omeniti lahkotne in očarljive Essauere, kjer smo preživeli zadnji dan potovanja. Mesto galebov, mesto vetra, mesto, ki te s svojo drugačnostjo preseneti in očara.

Če se človek utrudi in naveliča mestnega vrveža in živahne Medine Essauere, se lahko odpočije na njeni dolgi in lepi peščeni plaži ali obišče eno od številnih ribjih restavracij. Ocean, valovi, bele stene mestnega obzidja z modrimi portali, ozke ulice, pristanišče s celo vrstno lesenih modrih ribiških čolnov in mrež ter jate galebov, ki kričijo in letajo nad tabo, kakor da ti želijo povedati, da so tukaj doma, ti si pa samo njihov gost.

Nemogoče je vse povedati in opisati, vsak dan potovanja mi je podaril ogromno novih in prijetnih vtisov, pozitivnih čustev in dobrih fotografij. Vsak dan in vsak kraj je bil drugačen, čisto povsod pa odkriješ nekaj zanimivega in nenavadnega. To potovanje je bilo majhno življenje … preživeti trenutki tega življenja pa bodo za vedno ostali v mojem srcu, škoda da je to »življenje« tako hitro minilo…

This entry was posted in OSTALO. Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s